Napisal/-a KURSK » 25 maj 2007, 11:12
Spomini na Bari 1991
29. maja letos bo minilo natanko šestnajst let, odkar je beograjska Crvena Zvezda postala evropski prvak. Bari 1991 je rdeče-bele za vedno vpisal med legende.
Nogometni klub Crvena Zvezda je velik klub, poznan po vsem svetu. Njegovo ime in slavo je v širni svet ponesla oziroma razširila izjemno močna srbska diaspora, raztresena po celotnem svetu. Tudi mnogi nogometaši s prostora nekdanje skupne države, ki so svojo srečo poiskali zunaj meja rajnke Jugoslavije, so k prepoznavnosti kluba prispevali pomemben delež pri gradnji in uveljavitvi imena Crvena Zvezda. Največje zasluge za prepoznavno ime, v tujini pogosto poznano kot Red Star Belgrade, pa ima jasno sam nogometni klub Crvena Zvezda, ki je v svoji 62-letni zgodovini spisal mnogo nepozabnih zgodb o uspehu, najodmevnejšo pred šestnajstimi leti.
Italijansko pristaniško mesto Bari bo v srcih pristašev Crvene Zvezde za vedno ostalo v prijetnem spominu. V tem pristaniškem mestu ob Jadranskem morju, od Beograda oddaljenem nekaj več kot 500 km, so se 29. maja 1991 z zmago nad francoskim Olympiqueom iz Marseilla v finalu Pokala državnih prvakov, danes poznanem pod imenom Liga prvakov, njihovi ljubljenci namreč za vedno zapisali med nogometne legende. A sprva ni prav nič kazalo, da so se rdeče-beli sposobni zavihteti na evropski prestol, saj so na tekmi prvega kroga Pokala državnih prvakov doma le remizirali s švicarskim predstavnikom Grasshoppersom, vendar so se neugodnim Švicarjem Zvezdaši v gosteh dodobra oddolžili in jih razbili z izidom 4:1. "Spomnim se, da so nas mediji in javnost po tekmi na Marakani kritizirali, a igralci nismo nikdar dvomili v svoje sposobnosti. V Zürich smo odšli zmagat, ni nam bilo pomembno, kje igramo, doma ali v gosteh, vedno smo želeli premagati nasprotnika," je dejal tedanji vratar in kapetan, danes pa eden najvidnejših funkcionarjev kluba Stevan Stojanović. V drugem krogu so pisano zasedbo rdeče-belih z Ljutice Bogdana čakali glasgowski Rangersi, ki jim kljub značilni škotski trmi niso mogli konkurirati, Zvezdaši so napredovali s skupnim izidom 4:1. Nabito polna Marakana je v četrtfinalu gostila nemškega predstavnika Dynamo iz Dresdna. Domače moštvo je ponovno navdušilo kar 80.000 gledalcev na pretesni Marakani, Dynamo je padel z 0:3, rezultat na povratni tekmi pa je bil zaradi kazni Dynamu s strani Evropske nogometne zveze (UEFA) identičen. Sledil je polfinalni obračun z münchenskim Bayernom, ki se je izkazal za enega najbolj zanimivih v omenjenem tekmovanju. Beograjčani so po zmagi v Münchnu in trilerju na Marakani v finale napredovali s skupnim rezultatom 4:3.
Darko Pančev:
"Počakal sem, da sem videl, v katero stran se bo Olmeta vrgel, vendar je dolgo časa stal na mestu. Na koncu je njegovo koleno trznilo, kar je bilo zame dovolj, da sem ustrelil in zadel."
Že teden dni pred finalom so motivirani Beograjčani odpotovali v Italijo in se v miru pripravljali na, kot se je pozneje izkazalo, najpomembnejšo tekmo v njihovi zgodovini. Drugi finalist, Olympique iz Marseilla je na čelu z Jeanom-Pierrom Papinom ter Draganom Stojkovićem, ki se je v Francijo iz Crvene Zvezde preselil leto pred tem, veljal za favorita, a so njihovi upi in pričakovanja tiste čarobne majske noči v Bariju ostali neuresničeni. Ljupko Petrović, tedanji trener Crvene Zvezde, je sklenil zaigrati bolj zaprto, kar sicer ni bila praksa Crvene Zvezde, podobno taktiko so ubrali tudi Francozi, pod taktirko trenerja Raymonda Goethalsa, zato ni čudno, da je semafor po devetdesetih minutah igre kazal neatraktiven rezultat 0:0. 57.500 gledalcev na štadionu San Nicola je mrzlično pričakovalo odločitev o končnem zmagovalcu, katerega so odločili streli z enajstih metrov. Vratar Stevan Stojanović je ubranil strel francoskega reprezentanta Manuela Amorosa in kljub temu, da so Bernard Casoni, Papin in Carlos Mozer zadeli, so slavili Zvezdaši, Robert Prosinečki, Dragiša Binić, Miodrag Belodedici, Siniša Mihajlović in Darko Pančev so namreč vsi premagali vratarja Pascala Olmeta. "Počakal sem, da sem videl, v katero stran se bo Olmeta vrgel, vendar je dolgo časa stal na mestu. Na koncu je njegovo koleno trznilo, kar je bilo zame dovolj, da sem ustrelil in zadel," je o odločilni enajstmetrovki spregovoril tisto sezono izjemno razpoloženi makedonski napadalec Darko Pančev, ki je tako Zvezdo zavihtel na evropski prestol, na katerem je pred beograjskim velikanom kot predstavnik manj razvite vzhodne Evrope dotlej, natančneje leta 1986, sedela le še Steaua iz Bukarešte. Slavje na štadionu San Nicola in pozneje ob povratku v Beograd je bilo nepopisno, povsem značilno za temperamentno, a v tistem trenutku izjemno nestabilno Jugoslavijo, katero so tedaj že močno pretresala mednacionalna trenja. "Ko se spomnim te atmosfere, ljudi na trajektu, njihove sreče, njihove dobrodošlice v Beogradu, to je nepozabno," se trenutkov po zmagi v Bariju spominja nekdanji branilec Crvene Zvezde Ilija Najdoski.
Večnacionalno moštvo, sestavljeno izključno iz nogometašev s področja nekdanje skupne države, z izjemo romunskega pribežnika Miodraga Belodedica, je z nekaj sreče, predvsem pa z veliko znanja deklasiralo bogate zahodnoevropske klube. Posledice tega zgodovinskega dosežka so v prvi vrsti občutili člani zmagovite ekipe, ki so že v naslednji sezoni oziroma dveh igrali v majicah slovitih evropskih klubov, kjer so se preprosti balkanski žogobrcarji prelevili v zvezde evropskega nogometa. Realizator zadnje enajstmetrovke na finalni tekmi Darko Pančev jo je mahnil k milanskemu Interju, Siniša Mihajlović k Romi, Dejan Savičević je svojo mednarodno kariero začel pri AC Milanu, Vladimir Jugović pri Sampdorii, Miodrag Belodedici pri Valencii, Robert Prosinečki pri madridskem Realu... Njihova športna pot se je z Barijem 1991 šele začela, pozneje so se mnogi izmed njih uveljavili v svetu profesionalnega nogometa, si prislužili bogastva, sedaj pa s svojim znanjem in izkušnjami skušajo pomagati pri ponovnem dvigu ne le reprezentančnega, temveč tudi v zadnjih desetih letih precej stagnirajočega klubskega nogometa v svojih domovinah.